ZAVEDANJE
Mnoga spoznanja so se rojevala v meni v dolgih letih iskanja sebe in svoje moči v tem življenju, med temi ljudmi in temi situacijami. Čeprav se tega nisem zavedala sem večino časa pravzaprav bežala od ljudi in življenja in tudi stran od same sebe. Na letošnje potovanje v Egipt sem se odpravila z molitvijo in prošnjo boginji Isis in bogu Ozirisu, naj me vodita, da v sebi uravnovesim žensko in moško energijo in končno poročim samo sebe v življenje z radostjo. Celotno potovanje je bil en sam blagoslov. Stran od domačih kolektivnih vzorcev in navad sem lažje videla sebe in prepoznaval kdo pravzaprav sem. Prejšnja življenja v Egiptu in drugje so se razkrivala in razpadali so vzorci, ki sem si jih takrat zapisala v dušo. Kot rdeča nit vseh uvidov in Božjih sporočil pa je bilo: »Tako si si izbrala.«. Moj um je seveda to sprejemal: »Ja, saj to vem.« Ko sem se vrnila domov, me je pričakala šokantna novica, da je prijateljico, ki je bila najbolj polna življenja in moči od vseh kar sem jih poznala, ubil njen lastni oče. Epilog spoznanj, ki so se nabirala v meni se je zgodil na njenem pogrebu. Kot trmast otrok sem zahtevala od Boga, da mi razloži zakaj pod milim nebom bi bilo lahko to za karkoli dobro! Njegov odgovor je bil: »Vsak si svojo zgodbo izbira sam. To ni tvoja zgodba in ni ti treba razumeti.« Odgovor sem sicer zelo stežka sprejela, vendar sem naprej trmasto vztrajala v svoji jezi na očeta prijateljice in hkrati pošiljala ljubezen njeni duši in sporočila naj mu nikar ne zameri, naj se z jezo ne zaveže ponovni tekmi med njima v naslednjih življenjih. Takrat je prišlo sporočilo: »Odpusti TI svojim morilcem!«. To je bilo kot bi mi Bog nalepil listek na čelo in nastopilo je zavedanje. Zdaj vem, da vem.
Zavedanje Enosti
Kot duše na poti v Božansko zavest smo iz popolne Enosti z Bogom in naravo, šli v destrukcijo - dualnost in si izbrali vse možne izkušnje na to temo. Izkusili smo kako je biti destruktiven tako navzven kot navznoter, fizično in psihično. Izkušnje si vsaka duša izbira sama, tako situacije kot tudi vzorec, ki ga bo iz te situacije sprejela v svojo zavest. Vsak si sam izbere dogodek, kot zunanjo manifestacijo in vzorec kot ponotranjeno manifestacijo te izkušnje. Vsaka duša si sama, s svojo svobodno voljo izbira situacije in kako jih bo razumela. Druga duša si izbere lahko drugačen scenarij za dosego enakega spoznanja. Na tej poti izgubiš Enost z Bogom, Enost z naravo in Enost s samim seboj. V svetu dualnosti se loči tvoj višji jaz in tvoj nižji jaz, kar pomeni, da iz zavednega prehajaš v nezavedno v toliki meri, kot to potrebuješ, da obrneš smer svojega razvoja. Tudi to kako globoko je dno, ki ga dosežeš si izbereš sam. Ob tem kreiraš seveda tudi svoje življenje, ki ti sledi, ko tvoji izbrani vzorci, zaprisege in strahovi zaživijo v skladu z zakonom vzroka in posledice.
Ko izkusiš vse kar potrebuješ iz nabora destrukcije, začneš konstruktivno pot nazaj domov v Enost v Božansko zavest. Na začetku z nezavednimi odzivi, ki temeljijo na samoohranitvenih odzivih do tega, da se zaveš, da sam izbiraš svojo pot. Zaveš se, da lahko spremeniš svojo percepcijo in svoje odzive na dogodke, tako na zunaj v odnosu do drugih, kot na znotraj v odnosu do samega sebe. Vzorci, ki smo si jih pridobili in nas razdvajajo od samih sebe in sveta, ki se odražajo v našem načinu razmišljanja, čutenja in čustvovanja, so naš izziv in naša naloga, da jih spremenimo nazaj v vzorce, ki izražajo brezpogojno sprejemanje sebe in vsega kar je. Le vzorci sprejemanja in spoštovanja do vsega kar je, nas povezujejo z Bogom in naravo, predvsem pa nam dajejo močan občutek povezanosti znotraj nas – Enost s samim seboj. Kot duše bomo prej ali slej vsi dosegli to stanje. In vendar, tudi kako temeljni so ti vzorci in kako težko jih bomo spremenili je naša izbira – izbira naše duše. Pot vsake duše je popolnoma unikatna in drugim se zdi mnogokrat popolnima nelogična. Na tej poti nam pomaga ali nas ovira tudi moč kolektivnih vzorcev oziroma moč kolektivne zavesti naše okolice, našega naroda, države in celotnega človeštva. Katere kolektivne vzorce bomo podpirali in jim dajali moč je tudi naša izbira. Res je, da velikokrat ni lahko, vendarle JE res, da JE naša izbira ali bomo verjeli v svoj cilj in vztrajali v svoji veri, ali se bomo predali in počakali, da bodo drugi zorali to pot in prestavili premoč kolektivne zavesti v svetlobo in zavedanje. Tudi kako hitro bomo nazaj doma v radosti in moči je naša izbira. Na tej poti v zavedanje nam pomagajo in svetijo kot svetle lučke drugi ljudje v katerih prepoznavamo vzorce, ki jih občudujemo ali zavračamo. Ko se jih zavemo in prepoznamo v sebi jih lahko spremenimo ali končno objamemo svojo lastno lepoto. Božanstva, učitelji in guruji nam služijo in nas vodijo kot Božanski arhetipi h katerim stremimo in ki jih laže ponotranjimo, kot vseprisotno Božansko zavest brez forme in oblike, kar Bog je in česar delček smo tudi mi sami.
Zavedanje sebe, Boga in narave - vsega kar je, je končni cilj poti. Če hočemo spoznati vse kar je, moramo torej kot duše spoznati tudi vso temo, ker je tudi ta del vsega kar je. V izkušnji vsega kar je in z zavedanjem povezanosti in posledic skozi prostor in čas, postane naša zavestna izbira tista, ki kreira več ljubezni namesto sovraštva na svetu. Vse duše gremo skozi tak razvojni cikel. Vsi smo bili morilci in vsi smo bili žrtve, zato ne obsojajmo ljudi, ki so ta trenutek dosegli dno svojega razvojnega cikla. Blagoslovimo njihovo višjo zavest, da jim bo pomagala čim prej najti pot nazaj, v zavedanje ter radost in spoštovanje sobivanja z vsem kar je. Pomagamo jim lahko tako, da dodamo košček svoje zavesti v kolektivno zavest svetlobe, tako da delamo na sebi, da premaknemo svojo zavest iz nezavednega v zavedanje in delujemo v dobro sebe in vseh okoli nas..
Ko pogledamo dušo v celotnem razvoju čas ne obstoja, je samo ta trenutek, samo to zavedanje sebe v vsem kar je.
V Enosti gre pravzaprav za zavedanje večdimenzionalnosti povezav vsega kar je, z vsem preostalim kar je, da vse živi kot en organizem. To velja za povezavo nas samih z vsem kar je izven nas, kot tudi za povezavo vsega kar je v nas samih. Mi smo pomanjšana slika vsega kar je zunaj nas, mi smo materija, ki je naše telo in smo zavest. Naša zavest in naša podzavest vplivata na naše telo z vsako mislijo, saj s tem dajeta navodila in sporočila telesu, četudi se to dogaja na nezavednem nivoju. Zato, je tako zelo pomembno, da na svoji duhovni poti pomagamo tudi telesu, da zmore prenesti spremembe energetskega potenciala, ki je odraz sprememb v mišljenju – zavedanju.
Telo ima svoj spomin, pravzaprav kar nekaj njih, ki so spravljeni v različnih delih možganov in srcu. S tem, ko na fizičnem nivoju počnemo stvari, ki aktivirajo te dele možganov, pomagamo pri »selitvi starega pohištva na odpad in montaži novega«. Velja tudi obratno: energijska napolnjenost, prezračenost in prevodnost telesa, pomaga pri premikih zavesti. Tako fizično telo, kot naša nefizična telesa, imajo vsak svojo sestavo in način delovanja. Eno podlega fizičnim zakonom in druga duhovnim. Z upoštevanjem in spoštovanjem teh dejstev je naše spreminjanje v tisto, kar si želimo veliko lažje. Pri tem si lahko pomagamo z vsemi sredstvi, ki nam jih daje Božansko obilje materije in znanja. Lažje nam je, če ubrano napredujemo v zavedanju, z vsemi deli in aspekti naših teles, kot tudi odnosa do njih, ker s tem raste tudi naš energetski potencial.
Pomembno je zdraviti in krepiti vse čakre, ne samo »izbrane«, ker samo ubranost med njimi daje ubrano vibriranje, nas kot celote. Na primer: vsi si želimo in stremimo k ljubezni in odprtemu srcu in vendar se srce ne more popolnoma odpreti, če mu ne pustimo, da se izrazi.
Ženske si želimo postati »boginje« in vendar se ženski princip ne more v popolnosti izraziti, če moški princip ni popolnoma spoštovan in sprejet. Torej, če želimo biti srečne, izpolnjene in spoštovane kot ženske, moramo spoštovati in ceniti tudi moške, ker je naš odnos do drugih odraz našega odnosa do aspektov nas samih.
Lahko bi primerjali naše učenje zavedanja in krepitev telesa s šolo. Večina predmetov je od 1. – 8. razreda in vendar je zmožnost sprejemanja tista, ki nas omejuje, da od vsakega predmeta zvemo nekaj več v vsakem naslednjem višjem razredu. Celo telovadba ni samo v 1. razredu! Enako je z gradnjo hiše. Postopno se dela vse stene naenkrat, ne, da se sezida eno do 12 nadstropja in potem začne z drugo, ker taka stena ne bi mogla zdržati sama.
Enako je z vsem v življenju in razvoju. Potujemo po spirali navzgor in dodajamo vsem aspektom nas samih nova znanja in nove moči ter opuščamo vse tisto, kar nam na tej poti ne služi več. Če se hočeš rešiti strahu pred tem, da ti kdo kaj naredi, moraš odpustiti vsem, ki so ti to kadarkoli naredili, ker smo z njimi povezani čez čas in prostor, v večdimenzionalni organizem vsega ker je, torej tudi nas samih.
Ob zavedanju, da je vse, kar smo naredili, kar nam je bilo kadarkoli storjeno in kar smo kadarkoli čutili, izbira naše duše po izkušnji, postavi zamere in strahove v čisto drugo luč. Ko se začnemo zavedati svoje povezanosti z Bogom in naravo, z vsem kar je in predvsem tega, da lahko te »veze in poznanstva« uporabimo vsak trenutek, se po tej spirali začnemo vrteti hitreje. Krivulja postaja čedalje bolj podobna ravni črti – 6 pasovni avtocesti do Boga, ki nam pride naproti tako, da se več in več oglaša v nas samih, kot ljubezen, radost in zavedanje.
Poanta vseh trpljenj je učenje zavedanja vsega kar je in moči naše lastne izbire, torej tudi moči naše kreacije. V zavedanje in spoštovanju vsega kar je, se zaveš, da nisi sam v svojem ustvarjanju, temveč imaš vedno ob sebi vse kar je, da soustvarja s teboj. Imaš to moč in to možnost. Z vsem kar je, soustvarjamo tako ali tako vedno, ker vse kar je VE, da smo mi del tega vsega kar je in vedno diha in živi z nami. Vprašanje je samo ali soustvarjamo zavedno ali nezavedno. Tudi to je naša izbira.
Nazaj k Bogu in k samim sebi, v Enost , lahko prideš samo cel, v radosti in ljubezni z vsem kar si v fizičnem in duhovnem smislu in v radosti in ljubezni z vsem kar je izven nas. Vsa trpljenja na tej poti pa so samo izziv učenja, ki smo si ga zadali.
Čas je ko se vse več ljudi začenja zavedati, da dejansko soustvarjamo z Bogom in naravo in čas je, ko naše soustvarjanje postaja zavestno. Naše izbire so bile vedno v naše najvišje dobro, kar je včasih pomenilo težko preizkušnjo za nas in morda še za koga. Čas je, ko se izbire duše začenjajo enačiti z zavestnimi izbirami tukaj in zdaj v radosti in milosti, v naše najvišje dobro, najvišje dobro vseh vpletenih in celotnega univerzuma.
Z ljubeznijo in hvaležnostjo,
Dunja Prem Palijan
Zavedanje Enosti
Kot duše na poti v Božansko zavest smo iz popolne Enosti z Bogom in naravo, šli v destrukcijo - dualnost in si izbrali vse možne izkušnje na to temo. Izkusili smo kako je biti destruktiven tako navzven kot navznoter, fizično in psihično. Izkušnje si vsaka duša izbira sama, tako situacije kot tudi vzorec, ki ga bo iz te situacije sprejela v svojo zavest. Vsak si sam izbere dogodek, kot zunanjo manifestacijo in vzorec kot ponotranjeno manifestacijo te izkušnje. Vsaka duša si sama, s svojo svobodno voljo izbira situacije in kako jih bo razumela. Druga duša si izbere lahko drugačen scenarij za dosego enakega spoznanja. Na tej poti izgubiš Enost z Bogom, Enost z naravo in Enost s samim seboj. V svetu dualnosti se loči tvoj višji jaz in tvoj nižji jaz, kar pomeni, da iz zavednega prehajaš v nezavedno v toliki meri, kot to potrebuješ, da obrneš smer svojega razvoja. Tudi to kako globoko je dno, ki ga dosežeš si izbereš sam. Ob tem kreiraš seveda tudi svoje življenje, ki ti sledi, ko tvoji izbrani vzorci, zaprisege in strahovi zaživijo v skladu z zakonom vzroka in posledice.
Ko izkusiš vse kar potrebuješ iz nabora destrukcije, začneš konstruktivno pot nazaj domov v Enost v Božansko zavest. Na začetku z nezavednimi odzivi, ki temeljijo na samoohranitvenih odzivih do tega, da se zaveš, da sam izbiraš svojo pot. Zaveš se, da lahko spremeniš svojo percepcijo in svoje odzive na dogodke, tako na zunaj v odnosu do drugih, kot na znotraj v odnosu do samega sebe. Vzorci, ki smo si jih pridobili in nas razdvajajo od samih sebe in sveta, ki se odražajo v našem načinu razmišljanja, čutenja in čustvovanja, so naš izziv in naša naloga, da jih spremenimo nazaj v vzorce, ki izražajo brezpogojno sprejemanje sebe in vsega kar je. Le vzorci sprejemanja in spoštovanja do vsega kar je, nas povezujejo z Bogom in naravo, predvsem pa nam dajejo močan občutek povezanosti znotraj nas – Enost s samim seboj. Kot duše bomo prej ali slej vsi dosegli to stanje. In vendar, tudi kako temeljni so ti vzorci in kako težko jih bomo spremenili je naša izbira – izbira naše duše. Pot vsake duše je popolnoma unikatna in drugim se zdi mnogokrat popolnima nelogična. Na tej poti nam pomaga ali nas ovira tudi moč kolektivnih vzorcev oziroma moč kolektivne zavesti naše okolice, našega naroda, države in celotnega človeštva. Katere kolektivne vzorce bomo podpirali in jim dajali moč je tudi naša izbira. Res je, da velikokrat ni lahko, vendarle JE res, da JE naša izbira ali bomo verjeli v svoj cilj in vztrajali v svoji veri, ali se bomo predali in počakali, da bodo drugi zorali to pot in prestavili premoč kolektivne zavesti v svetlobo in zavedanje. Tudi kako hitro bomo nazaj doma v radosti in moči je naša izbira. Na tej poti v zavedanje nam pomagajo in svetijo kot svetle lučke drugi ljudje v katerih prepoznavamo vzorce, ki jih občudujemo ali zavračamo. Ko se jih zavemo in prepoznamo v sebi jih lahko spremenimo ali končno objamemo svojo lastno lepoto. Božanstva, učitelji in guruji nam služijo in nas vodijo kot Božanski arhetipi h katerim stremimo in ki jih laže ponotranjimo, kot vseprisotno Božansko zavest brez forme in oblike, kar Bog je in česar delček smo tudi mi sami.
Zavedanje sebe, Boga in narave - vsega kar je, je končni cilj poti. Če hočemo spoznati vse kar je, moramo torej kot duše spoznati tudi vso temo, ker je tudi ta del vsega kar je. V izkušnji vsega kar je in z zavedanjem povezanosti in posledic skozi prostor in čas, postane naša zavestna izbira tista, ki kreira več ljubezni namesto sovraštva na svetu. Vse duše gremo skozi tak razvojni cikel. Vsi smo bili morilci in vsi smo bili žrtve, zato ne obsojajmo ljudi, ki so ta trenutek dosegli dno svojega razvojnega cikla. Blagoslovimo njihovo višjo zavest, da jim bo pomagala čim prej najti pot nazaj, v zavedanje ter radost in spoštovanje sobivanja z vsem kar je. Pomagamo jim lahko tako, da dodamo košček svoje zavesti v kolektivno zavest svetlobe, tako da delamo na sebi, da premaknemo svojo zavest iz nezavednega v zavedanje in delujemo v dobro sebe in vseh okoli nas..
Ko pogledamo dušo v celotnem razvoju čas ne obstoja, je samo ta trenutek, samo to zavedanje sebe v vsem kar je.
V Enosti gre pravzaprav za zavedanje večdimenzionalnosti povezav vsega kar je, z vsem preostalim kar je, da vse živi kot en organizem. To velja za povezavo nas samih z vsem kar je izven nas, kot tudi za povezavo vsega kar je v nas samih. Mi smo pomanjšana slika vsega kar je zunaj nas, mi smo materija, ki je naše telo in smo zavest. Naša zavest in naša podzavest vplivata na naše telo z vsako mislijo, saj s tem dajeta navodila in sporočila telesu, četudi se to dogaja na nezavednem nivoju. Zato, je tako zelo pomembno, da na svoji duhovni poti pomagamo tudi telesu, da zmore prenesti spremembe energetskega potenciala, ki je odraz sprememb v mišljenju – zavedanju.
Telo ima svoj spomin, pravzaprav kar nekaj njih, ki so spravljeni v različnih delih možganov in srcu. S tem, ko na fizičnem nivoju počnemo stvari, ki aktivirajo te dele možganov, pomagamo pri »selitvi starega pohištva na odpad in montaži novega«. Velja tudi obratno: energijska napolnjenost, prezračenost in prevodnost telesa, pomaga pri premikih zavesti. Tako fizično telo, kot naša nefizična telesa, imajo vsak svojo sestavo in način delovanja. Eno podlega fizičnim zakonom in druga duhovnim. Z upoštevanjem in spoštovanjem teh dejstev je naše spreminjanje v tisto, kar si želimo veliko lažje. Pri tem si lahko pomagamo z vsemi sredstvi, ki nam jih daje Božansko obilje materije in znanja. Lažje nam je, če ubrano napredujemo v zavedanju, z vsemi deli in aspekti naših teles, kot tudi odnosa do njih, ker s tem raste tudi naš energetski potencial.
Pomembno je zdraviti in krepiti vse čakre, ne samo »izbrane«, ker samo ubranost med njimi daje ubrano vibriranje, nas kot celote. Na primer: vsi si želimo in stremimo k ljubezni in odprtemu srcu in vendar se srce ne more popolnoma odpreti, če mu ne pustimo, da se izrazi.
Ženske si želimo postati »boginje« in vendar se ženski princip ne more v popolnosti izraziti, če moški princip ni popolnoma spoštovan in sprejet. Torej, če želimo biti srečne, izpolnjene in spoštovane kot ženske, moramo spoštovati in ceniti tudi moške, ker je naš odnos do drugih odraz našega odnosa do aspektov nas samih.
Lahko bi primerjali naše učenje zavedanja in krepitev telesa s šolo. Večina predmetov je od 1. – 8. razreda in vendar je zmožnost sprejemanja tista, ki nas omejuje, da od vsakega predmeta zvemo nekaj več v vsakem naslednjem višjem razredu. Celo telovadba ni samo v 1. razredu! Enako je z gradnjo hiše. Postopno se dela vse stene naenkrat, ne, da se sezida eno do 12 nadstropja in potem začne z drugo, ker taka stena ne bi mogla zdržati sama.
Enako je z vsem v življenju in razvoju. Potujemo po spirali navzgor in dodajamo vsem aspektom nas samih nova znanja in nove moči ter opuščamo vse tisto, kar nam na tej poti ne služi več. Če se hočeš rešiti strahu pred tem, da ti kdo kaj naredi, moraš odpustiti vsem, ki so ti to kadarkoli naredili, ker smo z njimi povezani čez čas in prostor, v večdimenzionalni organizem vsega ker je, torej tudi nas samih.
Ob zavedanju, da je vse, kar smo naredili, kar nam je bilo kadarkoli storjeno in kar smo kadarkoli čutili, izbira naše duše po izkušnji, postavi zamere in strahove v čisto drugo luč. Ko se začnemo zavedati svoje povezanosti z Bogom in naravo, z vsem kar je in predvsem tega, da lahko te »veze in poznanstva« uporabimo vsak trenutek, se po tej spirali začnemo vrteti hitreje. Krivulja postaja čedalje bolj podobna ravni črti – 6 pasovni avtocesti do Boga, ki nam pride naproti tako, da se več in več oglaša v nas samih, kot ljubezen, radost in zavedanje.
Poanta vseh trpljenj je učenje zavedanja vsega kar je in moči naše lastne izbire, torej tudi moči naše kreacije. V zavedanje in spoštovanju vsega kar je, se zaveš, da nisi sam v svojem ustvarjanju, temveč imaš vedno ob sebi vse kar je, da soustvarja s teboj. Imaš to moč in to možnost. Z vsem kar je, soustvarjamo tako ali tako vedno, ker vse kar je VE, da smo mi del tega vsega kar je in vedno diha in živi z nami. Vprašanje je samo ali soustvarjamo zavedno ali nezavedno. Tudi to je naša izbira.
Nazaj k Bogu in k samim sebi, v Enost , lahko prideš samo cel, v radosti in ljubezni z vsem kar si v fizičnem in duhovnem smislu in v radosti in ljubezni z vsem kar je izven nas. Vsa trpljenja na tej poti pa so samo izziv učenja, ki smo si ga zadali.
Čas je ko se vse več ljudi začenja zavedati, da dejansko soustvarjamo z Bogom in naravo in čas je, ko naše soustvarjanje postaja zavestno. Naše izbire so bile vedno v naše najvišje dobro, kar je včasih pomenilo težko preizkušnjo za nas in morda še za koga. Čas je, ko se izbire duše začenjajo enačiti z zavestnimi izbirami tukaj in zdaj v radosti in milosti, v naše najvišje dobro, najvišje dobro vseh vpletenih in celotnega univerzuma.
Z ljubeznijo in hvaležnostjo,
Dunja Prem Palijan
